Küšni me

Leon Marič si v svojem plesnem performansu za izhodišče narative vzame še živečo šego prekmurskega pozvačina in jo postavi ob bok lastni identiteti. Čeprav se na prvi pogled zdi, da slovenska kulturna dediščina in svoboda izražanja sodobnega individuuma nimata veliko skupnega, performans vzporednice najde prav v njunem soočenju, pri čemer se najočitneje izrisujejo v avtorjevih mnogoterih »prvič«. V njem se tkejo korenine tradicije, ob kateri je odraščal, in elementi kvirovske (nočne) kulture, ob kateri se je emancipiral. In ko pogledamo v ritualno naravo šegavih junakov slovenske folklore, ni težko podobnih vzvodov in potencialov zapaziti tudi v kvirovskih manifestacijah: tako kot nas pozvačin vabi na veliko skupinsko slavje ljubezni dveh, nas kvir vabi na skupinsko praznovanje raznolike, vsesplošne ljubezni; gre za dva izraza ljubezni in slavja, tokrat združena v avtorju samem.