Slaba družba

Vito Weis, ena najbolj prepoznavnih igralskih prezenc, ki brezkompromisno stopa pred občinstvo, je tokrat udaril s samostojnim avtorskim prvencem. A ga je pri snovanju presenetila nenadnost pandemije in porušila vse zamisli in nastavke. Porušila je avtorjev ustvarjalni (ne)mir in pristop, saj je ne nazadnje do temeljev zamajala prav vsa pravila človekovega delovanja, tudi umetniškega, obenem pa razprla nova, neznana obzorja in možnost za drugačne premisleke. Z izolacijo je prinesla tudi izjemno močno psihično negotovost in … novo družbo. Naenkrat smo ostali sami, sami s seboj.

Slaba družba je tako čisti odlitek duha časa, ki krvavo potrebuje gledalce. Odlitek, oluščen besed in malone vseh odrskih iluzij, a vendarle polnokrvna gledališka izkušnja. Odlitek, ki se gledalcu ne vsiljuje, a mu ponudi »mnogobarvno« jukstapozicijo gledaliških slik, s katerimi se avtor dotakne številnih žgočih vprašanj trenutka, ki ga živimo. Hkrati pa začinjeno z glasbo iz nekih drugih časov, časov neke druge epidemije.